Metodologija določanja višine ČPZ upošteva stanje elektroenergetskega sistema, ki se spreminja zaradi različnih obremenitev, različnega števila njegovih uporabnikov (proizvajalcev, odjemalcev) in konfiguracije omrežja, ter trajno dopustni tok posameznega elektroenergetskega elementa, ki se spreminja v odvisnosti od letnega časa, in je odvisen predvsem od dovoljene temperature elektroenergetskega elementa in temperature okolice.
Zaradi tega se za posamezno mejo indikativne vrednosti ČPZ ali NTC (angl. Net Transfer Capacity) določijo posebej za zimo in poletje. Izračuni NTC temeljijo na simulacijskih modelih celotnega sinhrono povezanega omrežja, t. i. referenčnih modelih, za zimo in poletje prihajajočega leta (dolgoročni izračuni), ali pa na dvostransko pripravljenih modelih, ki natančneje opisujejo prihajajoče elektroenergetske razmere (kratkoročni izračuni).
Prvi korak pri določanju ČPZ je simulacija čezmejnih izmenjav delovnih moči. Celotno prenosno zmogljivost med sosednjima elektroenergetskima sistemoma določimo s postopnim povečevanjem izmenjave med sistemoma in sprotnim preverjanjem varnega obratovanja sistema. Simulacija poteka na modelu, ki upošteva vnaprej določene/dogovorjene izmenjave med sistemi (angl. Base Case Exchanges).
Povečevanje izmenjave se praviloma izvaja s povečevanjem proizvodnje v enem sistemu in z zmanjševanjem v drugem. Povečevanje je mogoče izvesti na več načinov, na primer proporcionalni dvig/spust proizvodnje, dvig/spust s pomočjo utežnih faktorjev, ob majhni proizvodni zmogljivosti elektroenergetskega sistema pa je mogoč tudi dvig ali spust obremenitev.
Povečevanje izmenjave delovnih moči med posameznimi elektroenergetskimi sistemi izvajamo do trenutka, ko je ogroženo varno obratovanje elektroenergetskega sistema. Pri tem se preverjajo termična obremenitev elementov, napetostne razmere in dinamična stabilnost v sistemu.
Če se ugotovi kršitev katerega od kriterijev za varno obratovanje in tega ni mogoče odpraviti z določenimi ukrepi, potem je to obratovalno stanje meja varnega obratovanja. Na podlagi tako določene meje varnega obratovanja lahko določimo celotno prenosno zmogljivost med elektroenergetskimi sistemi, in sicer po enačbi:
TTC = BCE + ∆E = NTC + TRM
kjer so:
- TTC = Total Transfer Capacity ali celotna prenosna zmogljivost. TTC je največja možna, varna izmenjava moči med sosednjima EES z upoštevanjem varnostnih standardov v posameznem EES;
- BCE = Base Case Exchange ali izhodiščni model izmenjav;
- ∆E = povečanje izmenjave. Skupaj z izmenjavo v izhodiščnem modelu predstavlja moč, ki jo je mogoče izmenjevati med EES ob predpostavki zanesljivega obratovanja EES;
- NTC = Net Transfer Capacity ali neto čezmejna prenosna zmogljivost (predvidena za komercialno uporabo) je razlika med celotno in zanesljivostno prenosno zmogljivostjo;
- TRM = Transmission Reliability Margin ali zanesljivostna prenosna rezerva določa prenosno zmogljivost, ki jo mora sistemski operater zagotoviti zaradi možnega izpada največjega agregata v regulacijskem območju, zaradi kotnih ali napetostnih stabilnostnih problemov ipd.
Če obstajajo že dodeljene čezmejne prenosne zmogljivosti (v okviru letne ali mesečnih avkcij za dodeljevanje čezmejnih prenosnih zmogljivosti), razpoložljive čezmejne prenosne zmogljivosti izračunamo po enačbi:
ATC = NTC - AAC
Kjer sta:
- ATC = Available Transfer Capacity ali razpoložljiva ČPZ predstavlja neoddani del NTC, ki je namenjen nadaljnji komercialni rabi;
- AAC = Already Allocated Capacity ali že dodeljene ČPZ.
Spodnja slika prikazuje gibanje vrednosti TTC, TRM, NTC, ATC in AAC, ki se v različnih časovnih obdobjih spreminjajo:
Celotna metodologija ENTSO-E določanja NTC/ATC je natančneje opisana v dokumentu »NTC and ATC in the IEM, information for user, ETSO, March 2000«.
Natančnejši opis izračuna ČPZ
V priloženih dokumentih je natančnejši opis izračuna skupnih ČPZ za slovensko-avstrijsko in slovensko-hrvaško mejo za leto 2014.
Za severnoitalijansko mejo vsi sistemski operaterji na tej meji izračunajo skupen NTC. Metodologija izračuna skupnega NTC je opisana v dokumentu »Methodology for the joint assessment of the net transfer capacity at the northern italian interconnection«.
Način razdelitve skupnega NTC med posamezne sistemske operaterje oziroma višina NTC za posameznega operaterja je določena na podlagi nekaterih ad hoc delitvenih dejavnikov, ki izvirajo iz zgodovinskih dvostranskih dogovorov in odnosov.