Prehod 220kV omrežja na 400 kV Beričevo–Divača: začasna zamrznitev aktivnosti

Sodelovanje javnosti pri umeščanju se glede na določila v ZUPUDPP še ni začelo. Torej bo imela javnost možnost sodelovati še pri obeh razgrnitvah (študije variant in osnutka DPN), ko bo mogoče dati pripombe na vsa razgrnjena gradiva in predložiti različne predloge, vključno s predlogi dodatnih optimizacij, ki jih bodo kompetentni strokovnjaki z vso resnostjo tudi obravnavali. Enako je bilo izvedeno tudi pri umeščanju daljnovoda 2 x 400 kV Beričevo–Krško, kjer je bilo upoštevanih več predlogov javnosti za spremembo trase, seveda ob upoštevanju drugih omejitev v prostoru.

Da bi si pridobili informacije o mnenju javnosti pri umeščanju daljnovodov, je družba ELES sklenila pogodbo za izvedbo ankete in analizo odgovorov s podjetjem Valicon, ki spada med slovenska podjetja z najboljšimi referencami s tega področja. Pripravili so anketo s 60 vprašanji in na začetku leta 2014 izvedli osebno anketiranje treh skupin prebivalcev: tistih, ki živijo blizu severne variante (približno 25 poselitvenih območij, kjer je bilo anketiranih po deset oseb), kar vključuje tudi odsek Beričevo–Kleče, saj se tudi tam nadomešča obstoječ daljnovod z novim; tistih, ki živijo blizu južne variante (približno 25 poselitvenih območij, kjer je bilo anketiranih po deset oseb), in tistih, ki živijo daleč od daljnovodov (približno 50 poselitvenih območij, kjer je bilo anketiranih po deset oseb). Na območju Mestne občine Ljubljana je bilo na primer po deset oseb anketiranih iz naslednjih poselitvenih območij: za severno varianto: Podgorica, Črnuška gmajna, Srednje Gameljne, Spodnje Gameljne, Brod, Dvor in Glince, ter za južno varianto: Podgrad, Sadinja vas in Podmolnik. V zvezi z dvema trditvama v anketi: »Kako ocenjujete sprejemljivost nadomestitve obstoječega daljnovoda z večjim v istem varovalnem pasu?« in »Kako ocenjujete sprejemljivost izgradnje novega daljnovoda vzporedno z obstoječim?« je prvo rešitev več anketiranih ocenilo bolje kot drugo.

Aarhurško konvencijo (z uradnim nazivom: Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah), ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija, upošteva tudi Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), ki omogoča sodelovanje javnosti v času razgrnitve študije variant in osnutka državnega prostorskega načrta (DPN) v trajanju vsakega vsaj 30 dni. To pomeni, da ZUPUDPP upošteva Aarhuško konvencijo bolj, kot Evropska komisija priporoča državam članicam (vsaj eno javno razgrnitev, kot to na primer določa Uredba (EU) št. 347/2013), in bolj kot mnoge evropske države. Zaradi očitkov javnosti pri umeščanju drugih prostorskih ureditev državnega pomena v prostor, da ni bila seznanjena dovolj zgodaj o umeščanju teh ureditev, smo se koordinator (Direktorat za prostor), pobudnik (Direktorat za energijo) in investitor (družba ELES) odločili, da pri tem projektu izvedemo obveščanje lokalne javnosti in dodatno razdelimo 32.000 letakov ter med 5. novembrom 2013 in 9. januarjem 2014 organiziramo petnajst posvetov. Njihov namen je bil dodatna predhodna seznanitev javnosti s tem projektom ter pridobivanje predlogov in pripomb (ki smo jih sprejemali še dva meseca po zadnjem posvetu) ter vse dokumentirati v skupnem zaključnem poročilu o posvetih (marec 2014).

Sodelovanje vseh deležnikov v postopke priprave DPN, vključno z javnostjo, je opredeljeno z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP) in Zakonom o varstvu okolja. Vsi predlogi javnosti, ki so podani v času javnih razgrnitev in javnih obravnav (pobude, predloga najustreznejše variante z okoljskim poročilom in osnutka DPN z osnutkom okoljevarstvenega soglasja), morajo biti strokovno obravnavani in smiselno upoštevani ali utemeljeno zavrnjeni. To se izraža v končni obliki študije variant oziroma predloga DPN, ki ju potrdi vlada, s sklepom o potrditvi predloga najustreznejše variante oziroma s sprejetjem načrta z uredbo. V okviru konkretnega postopka priprave DPN je bila javnost tako že vključena v fazi javne seznanitve s pobudo, konec leta 2013. V fazi predstavitve pobude so bile opravljene tudi delavnice oziroma predstavitve v lokalnih skupnostih.
Poleg predpisanih načinov vključevanja javnosti so v konkretnem primeru zagotovljene tudi druge oblike sodelovanja in vključevanja javnosti v postopek priprave DPN. Tako je ministrica za okolje in prostor januarja 2016 imenovala delovno skupino za posvetovanje o predlogih optimizacij in učinkovitejšem vključevanju javnosti v postopek priprave zadevnega DPN. Sklep o delovni skupini je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za okolje in prostor ter družbe ELES. Delovna skupina, katere člani so predstavniki koordinatorja in pobudnika priprave DPN ter varstvenih nosilcev urejanja prostora, lokalnih skupnosti in civilnih iniciativ, bo omogočila dodatno obliko komuniciranja med vsemi sodelujočimi deležniki.

Obe varianti imata pozitivne učinke na zanesljivost preskrbe porabnikov električne energije predvsem v zahodnem in osrednjem delu Slovenije. Obe varianti imata prednosti in slabosti. Za odločitev o ustreznosti ene od njiju je nujno upoštevati množico dejavnikov oziroma smernic urejanja prostora, in to so:

• vplivi na prebivalstvo, poselitev, vizualni vpliv;
• varovanje kulturne dediščine;
• naravovarstveni dejavniki;
• tehnična izvedljivost;
• ekonomski dejavniki.

Natančnejšega termina sprejetja uredbe ni mogoče napovedati zaradi naslednjih razlogov:

• v postopek priprave DPN je poleg Ministrstva za okolje in prostor, kot koordinatorja priprave DPN, vključenih veliko število udeležencev (pobudnik priprave DPN, investitor načrtovanih ureditev, 22 državnih in 15 lokalnih (občin) nosilcev urejanja prostora, organizirana in druga javnost itd.), tako da večji del nalog, ki morajo biti opravljene v postopku priprave DPN, ni odvisen le od dela Ministrstva za okolje in prostor;
• v postopku načrtovanja prihaja do situacij, ki jih vnaprej ni mogoče predvideti (nasprotovanje javnosti, kontradiktorne smernice in zahteve ter zato zahtevno usklajevanje načrtovanih rešitev, daljša in podrobnejša usklajevanja načrtovanih rešitev z nosilci urejanja prostora itd.).

Ob upoštevanju odmika od terminskega plana, do katerega je zaradi optimiranja predlaganih potekov tras prišlo že v fazi izdelave študije variant, je težko pričakovati, da bo uredba o DPN sprejeta pred letom 2020.

S prehodom prenosnega omrežja z 220 kV na 400 kV napetostni nivo bo predvsem s 400 kV objekti nadomeščeno dotrajano 220 kV omrežje, ki je bilo večinoma zgrajeno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. S tem se bodo povečale prenosne zmogljivosti elektroenergetskih povezav za prenos električne energije med proizvodnimi in potrošnimi območji znotraj države, zaradi česar bo celoten sistem bolj odporen proti različnim izpadom ali drugim nepričakovanim dogodkom v Sloveniji in regiji ter bo prinašal širše družbeno-ekonomske koristi. Posodobitev prenosnega omrežja bo posredno povečala uvozne prenosne zmogljivosti na slovenskih mejah. Prehod z 220 kV na 400 kV določajo Nacionalni energetski program, Strategija prostorskega razvoja Slovenije, Načrt razvoja prenosnega omrežja 2015–2024. Projekt predstavlja 1. fazo celotnega prehoda 220 kV omrežja na 400 kV napetostni nivo na koridorju med RTP Divača in RTP Cirkovce, pri čemer je optimalno, da prehod poteka od zahoda proti vzhodu.

Pretežni del 220 kV slovenskega elektroenergetskega omrežja je bil zgrajen pred letom 1970, je dotrajan in ga je treba nadomestiti z novimi 400 kV povezavami. Leta 2013 je bil dokončan 400 kV daljnovod med Krškim in Beričevim, kar je povečalo zanesljivost preskrbe porabnikov v osrednji Sloveniji. Porabniki v zahodnem delu so z osrednjim delom prenosnega omrežja manj zanesljivo povezani. Slednje se je potrdilo ob žledolomu na začetku leta 2014, ko so bili že omenjeni porabniki približno štiri mesece napajani prek Hrvaške. Prav zato je prehod med Beričevim in Divačo pomemben za zanesljivost preskrbe porabnikov v zahodnem delu Slovenije. Ključni razlog za nadomeščanje 220 kV omrežja s 400 kV omrežjem je mnogo boljši izkoristek prostora. Omenjenega daljnovoda, po načrtih družbe ELES, ne bi začeli graditi pred letom 2020.

Trasa načrtovanega daljnovoda je načrtovana na območju naslednjih občin (za obe varianti): Dol pri Ljubljani, Ljubljana, Škofljica, Ig, Brezovica, Domžale, Trzin, Medvode, Dobrova - Polhov Gradec, Horjul, Vrhnika, Logatec, Cerknica, Postojna in Divača.

Ugotavljanje prednosti posamezne variante je naloga strokovne ekipe, ki izdeluje študijo variant in strokovne podlage, zato natančnejšega odgovora v trenutni fazi priprave DPN ni mogoče dati.

Nekatere izstopajoče prednosti in slabosti variant so:
Severna poteka pretežno po trasi obstoječega 220 kV daljnovoda, ki ga nadomešča, zagotavlja zanesljivejšo preskrbo širšega območja Ljubljane, do Cerknice, povečuje zanesljivost povezave zahodne Slovenije z osrednjo Slovenijo, je stroškovno ugodnejša, povzroča nižje izgube v slovenskem elektroenergetskem prenosnem omrežju, zaradi prostorske oddaljenosti od drugega obstoječega 400 kV sistema zagotavlja večjo varnost prenosnega sistema ter prečka bistveno manj zavarovanih območij narave in kulturne dediščine. Slabosti severne variante so vezane predvsem na gostejšo poselitev in urbani razvoj v bližini daljnovoda, kar se poskuša omiliti z optimizacijami trase.
Najpomembnejše prednosti severne variante – nadomestitev obstoječega daljnovoda – so:

• dvostransko napajanje razdelilne transformatorske postaje Kleče (enako kot danes, ki napaja pretežni del Ljubljane, Vrhniko, Logatec in Cerknico);
• različni trasi 400 kV daljnovodov med Beričevim in Divačo bosta bolj odporni proti žledu in drugim lokalnim vplivom;
• je krajša (78,9 km proti 90,1 km), zato investicijsko ugodnejša (okvirna razlika v vrednosti več deset stanovanjskih hiš);
• večinoma se uporabi obstoječi varovalni pas v enaki širini;
• v celotnem elektroenergetskem omrežju povzroča precej manj izgub (okvirno letno v vrednosti ene stanovanjske hiše);
• odpornejša na poplave;
• manjši vplivi na vodovarstvena območja;
• manjši vplivi na varovana območja in objekte kulture dediščine ter narave;
• nadomestitev obstoječega objekta z novim je po anketi med prebivalci sprejemljivejša rešitev.

Prednost južne variante je predvsem, da ima v bližini manj poselitvenih območij. Slabosti trase so, da je daljša, povzroča večje izgube v slovenskem elektroenergetskem prenosnem sistemu in bo zaradi daljšega vzporednega poteka z drugo obstoječo 400 V traso bolj izpostavljena možnosti sočasnega izpada obeh daljnovodov zaradi nepredvidenih dogodkov. Trasa tangira več zaščitenih območij zavarovane naravne in kulturne dediščine. Na območju Ljubljanskega barja se kot pogojno sprejemljive izkazujejo optimizacije, ki se pomikajo proti robu zaščitenega območja Natura 2000 in s tem tudi proti robu območja kulturne dediščine UNESCO zaradi arheoloških ostalin kolišč, s čimer se naštete tehnične karakteristike variante in vplivi na prostorski razvoj (predvsem naselja Ig) še poslabšujejo. Nekatere predlagane optimizacije tangirajo naravni rezervat Draga pri Igu. Pred zaključkom študije variant bo treba s posebno pozornostjo preučiti tudi vplive na kmetijstvo in gozdarstvo ob upoštevanju kumulativnih vplivov zaradi potrebnih omilitvenih ukrepov.
Najpomembnejše prednosti južne variante – vzporeden potek z obstoječim daljnovodom – so:

• manjše število stanovanjskih hiš v bližini;
• manjši vizualni vpliv na prebivalstvo;
• nekoliko manjši vpliv na kmetijska zemljišča;
• nekoliko manjši vpliv na ribolovna območja.

Prehod je mogoče izvesti po dveh variantah. Severna bi nadomestila, v večji meri v varovalnem pasu, dotrajan 220 kV daljnovod.

Južna varianta bi potekala pretežno vzporedno z obstoječim 400 kV daljnovodom. Pri obeh variantah je treba nadomestiti 220 kV daljnovod med Beričevim in Klečami.

Pri obeh variantah bo treba odstraniti pretežni del 220 kV daljnovoda med Beričevim in Klečami ter nato zgraditi dvosistemski 400 kV daljnovod. V primeru izbora južne variante bo najprej zgrajen dvosistemski 400 kV daljnovod, večinoma vzporedno z obstoječim 400 kV daljnovodom od Beričevega do Divače, nato bo odstranjen 220 kV med Klečami in Divačo. Če bo izbrana severna varianta, bo treba najprej odstraniti obstoječi 220 kV Kleče–Divača in nato zgraditi nov dvosistemski 400 kV daljnovod večinoma v istem varovalnem pasu.

Na podlagi predlogov s posvetov, ogleda terena in dostopnih javnih podatkov so izdelovalci projektne, okoljske in prostorske dokumentacije določili 15 odsekov, v skupni dolžini nad 50 kilometri osnovnih tras (skupno okvirno 160 km), kjer so preverili več možnosti optimizacij. Med njimi je 13 odsekov preverjenih zaradi zmanjševanja vplivov na poselitev, ki je bila večinoma zgrajena potem, ko so obstoječi daljnovodi že obratovali. Vsak odsek ima svoje posebnosti, zato so tudi predlogi optimizacij različni. Število stanovanjskih objektov v varovalnem pasu optimiziranih odsekov se je tako bistveno zmanjšalo.

Pri vsakem odseku je treba upoštevati njegove posebnosti in so tako tudi mogoče rešitve različne. Npr. pri odsekih Gameljne (ki je v dokumentaciji imenovan Ljubljansko polje) in Dobrova se kažejo možnosti spremembe trase ob uporabi standardnih tehničnih in prostorskih rešitev. Pri odseku Vižmarje-Brod (ki je v dokumentaciji obravnavan širše, torej od Kleč do Glinc) je treba zaradi goste poselitve in tudi zaradi množice drugih omejitev v prostoru nujno preveriti več možnih rešitev. Poleg kabliranja odseka 400 kV daljnovoda, ki je v javnosti razumljen kot najboljša rešitev, ki naj ne bi imela slabih lastnosti (kar ne drži – pojasnila pri vprašanjih o kabliranju) razen višje cene, obstaja več drugih tehničnih rešitev, kot na primer preureditev drugih daljnovodov, uporaba sodobnih konstrukcij, s katerimi je mogoče še bolj zmanjšati vplive na okolje, kot jih dovoljujejo predpisi, a s precej nižjimi stroški.

Dvosistemski 400 kV daljnovod lahko v svojem varovalnem pasu, ki je v RS enako širok, kot je za 220 kV daljnovod (40 m na vsako stran od osi daljnovoda), prenaša nekajkrat več električne energije kot 220 kV daljnovod.

Praviloma se uporabljajo klasični kovinski stebri s palično konstrukcijo, glede na usklajen dogovor z lokalno skupnostjo pa se na posameznih odsekih lahko uporabijo tudi ustrezni stebri drugačnih oblik in izvedb.

Glede kabliranja veljajo enaki predpisi kot za nadzemne vode, ključni pri umeščanju so ZUPUDPP, ZVO, Uredba o EMS itd.; posebnih predpisov glede umeščanja o kabliranju ni; razlike so seveda v različnih vplivih na okolje, različnih omejitvah in tehniških predpisih, ki jih je treba upoštevati.

Tehnični, okoljski in ekonomski pogoji. Splošna načela glede kabliranja, ki se uporabljajo v Sloveniji, so primerljiva z načeli v drugih razvitih državah. Najpomembnejša načela so:

• da je kabliranje fizikalno in tehnično izvedljivo;
• da se kabliranje uporablja pri gradnji novih elektroenergetskih vodov ali nadomeščanju dotrajanih obstoječih vodov;
• da se kabliranje pogosteje uporablja na območjih zgoščene pozidave;
• da se kabliranje najpogosteje uporablja pri nižjih napetostih omrežja (večinoma za nizko- in srednje napetostne vode).

Med nadzemno daljnovodno in podzemno kabelsko tehnologijo obstaja več razlik. 400 kV nadzemni vod ima naslednje osnovne značilnosti: jeklena konstrukcija z betonskimi temelji; približno trije stebri na kilometer trase, vodniki vsaj 8 metrov nad terenom, višina stebrov do 60 metrov; širina varovalnega pasu 80 metrov; cena na kilometer primerljiva s ceno nekaj stanovanjskih hiš; električno in magnetno polje ter večji vizualni vpliv, na katerega je mogoče vplivati s spremembo oblike. V javnosti se občasno pojavljajo navedbe, da so prebivalci v drugih državah bolj zaščiteni pred vplivi daljnovodov, kar naj bi bilo zagotovljeno z odmiki stanovanjskih hiš in podobnih objektov od daljnovodov. Pregled na kartah »Google« pa nakazuje, da so stanovanjske hiše lahko pod visokonapetostnimi daljnovodi kljub strogim merilom za elektromagnetno sevanje, kot veljajo na primer v Švici.

»Najočitnejša je seveda vizualna razlika, saj so kablovodi večinoma skriti očem. Pomembne razlike so še: električno polje kablovodov ne sega zunaj samega kabla. Magnetno polje se v okolici kablovoda hitreje znižuje. V približni oddaljenosti treh metrov od osi kablovoda že pade na vrednost, ki jo naša regulativa dopušča kot sprejemljivo za bivalno okolje. Atmosferski vplivi kablovodom navadno ne povzročajo težav (izpadov z izjemo občasnih odpovedi odvodnikov, prenapetost na začetku in koncu kabelskega odseka). So pa občutljivi na mehanske vplive (poškodbe z delovnimi stroji). Okvare kablovoda se ne da odpraviti v kratkem času.
Potek kablovodov pod kmetijskimi površinami ne ovira njihove uporabe (običajen je globlji vkop), medtem ko nadzemni vodi predstavljajo omejitev pri kmetijski obdelavi na lokacijah stebrov. Seveda pa v pasu (npr. 6 metrov za 110 kV, 20 m za 400 kV) nad kablovodi ni dovoljeno pogozdovanje in sajenje rastlin z globljim koreninskim sistemom.

Gradnja kablovodov lahko pomeni razmeroma moteč gradbeni poseg, ker je potreben izkop na celotnem delu ali vsaj na večjih delih trase. Pri nadzemnih vodih so v primerjavi s kablovodi gradbena dela vezana predvsem na posamezna stojna mesta stebrov.«

• Krajša življenjska doba;
• občutljivost na prenapetosti;
• bistveno daljši čas, potreben za odpravo napak;
• dolge kabelske povezave zahtevajo kompenzacijske naprave v stikališčih;
• omejitev polaganja kablovodov po strmem terenu;
• varovalni pas je sicer ožji, vendar je pri kablovodu več omejitev pri poseganju vanj;
• izsuševanje zemlje v okolici kablovoda ali pospešena rast rastlin zaradi ogrevane zemlje.

Čim višja je napetost, tem manj je kabliranje v uporabi. Mednarodno združenje za velike elektroenergetske sisteme s sedežem v Parizu (angl. International Council on Large Electric Systems – CIGRE) je leta 2005 v 28 državah po svetu izvedlo anketo in rezultate predstavilo v poročilu »Statistics of AC underground cables in power networks« (št. tehniške brošure 338), ki je bilo izdano decembra 2007. Rezultati ankete so pokazali, da je kabliranega sorazmerno malo elektroenergetskega omrežja. Za posamezno napetostno območje so bili odstotki kabliranega omrežja glede na nadzemne vode naslednji: 50–109 kV (6,6 %), 110–219 kV (2,9 %), 220–314 kV (1,7 %) in 315–500 kV (0,5 %).

Rezultati potrjujejo našo navedbo, da z naraščanjem napetosti pada dolžina kabliranega omrežja. Drži, da je od takrat tehnologija napredovala in da so tudi cene kabelske izvedbe nekoliko padle. Toda, čeprav se je v zadnjem času povečala uporaba kablovodov za priključevanje obnovljivih virov energije v elektroenergetsko omrežje, kar še zlasti velja za priključevanje vetrnih elektrarn, instaliranih na morju, je delež kabliranja navedenih napetosti bistveno manjši v primerjavi z nadzemnimi vodi.

V dokumentu Statistical factsheet 2015, ki ga je objavilo Združenje evropskih sistemskih operaterjev prenosnih omrežij (angl. European Network Transmission System Operators for Electricity – ENTSO-E), je navedeno, da na izmeničnem napetostnem nivoju med 350 in 400 kV obratuje 152.486 kilometrov nadzemnih električnih sistemov in 1432 km podzemnih, kar je 0,93 %.

Naše trditve potrjujejo tudi podatki iz desetletnega načrta razvoja prenosnega omrežja v Evropski uniji (ENTSO-E), ki so povzeti v članku »Overhead Lines in the 21st Century: Technologies, Challenges & Solutions« v spletni reviji INMR, 30. julija 2016, in prikazani v spodnji tabeli:

Kablovod višje napetosti je zdravju bolj nevaren kot nizkonapetostni kabel. Ne drži. Magnetno polje je odvisno od toka in ne od napetosti. Visokonapetostni kablovodi so zakopani globlje, zato je pri enakem toku magnetno polje manjše.

Kablovod je rešitev, s katero se znebimo nadzemnih daljnovodov. Ne drži. Cenovno so visokonapetostni kablovodi bistveno dražji od nadzemnih daljnovodov in si takih rešitev ni sposobna privoščiti nobena družba. Cenovna razlika med nadzemnim in podzemnim vodom z napetostjo narašča. Poleg tega se z višanjem napetosti spreminjajo električne karakteristike kablovoda v taki smeri, da je prenos z napetostjo 400 kV mogoč brez posebnih dodatnih kompenzacijskih naprav le do dolžine približno dvajsetih kilometrov. Za večje razdalje in napetosti je treba uporabljati ali kompenzacijske naprave ali pa enosmerno napetost.

Poleg ekonomske analize je treba upoštevati še: fizikalne karakteristike nadzemnega in podzemnega daljnovoda se močno razlikujejo. To je treba upoštevati že pri načrtovanju omrežja, na primer: na preobremenitve reagirajo kablovodi drugače kot nadzemni vodi, njihovi kapacitivni tokovi so bistveno večji itd. Investicija v visokonapetostni kabel je tolikšna, da jo je treba optimizirati. Zato se je treba vsakega kablovoda lotiti z izdelavo temeljite projektne dokumentacije, v okviru katere se določijo optimalni preseki, število spojk, vrsta termičnega zasipa itd. Vsaka sprememba valovne impedance tokokroga (npr. kombinacije nadzemnega in podzemnega voda) povzroča dodatna naprezanja izolacije zaradi stojnega valovanja ob prehodnih pojavih. Močno spremembo valovne upornosti pomeni prehod podzemnega v nadzemni daljnovod ali na stikališče, zato je treba vsako kabelsko zvezo preveriti tudi s stališča pojavljanja prenapetosti.

Ob navedenem je treba v prid nadzemnim vodom povedati, da so vse ostrejše okoljevarstvene zahteve tudi na področju načrtovanja nadzemnih vodov spodbudile uvedbo vrste novih pristopov (barvanje stebrov in vodnikov, uporaba hidrofilnih vodnikov, prilagajanje razmestitve stebrov, kompaktiranje stebrov, uporaba poligonalnih stebrov, izvedbe omilitvenih ukrepov za zmanjšanje potencialnih negativnih vplivov), katerih posledica je boljša sprejemljivost nadzemnih vodov za okoljevarstvenike in javnost.

Glede vplivov na okolje so podzemni kabli večinoma v prednosti. Kljub temu njihove prevlade nad nadzemnimi daljnovodi ne načrtujejo nikjer, večinoma zaradi bistveno dražje gradnje, deloma pa tudi zaradi specifičnih fizikalnih lastnosti, ki omejujejo univerzalnost njihove uporabe – še zlasti pri zelo visokih napetostih.

400 kV podzemni kablovod ima osnovne značilnosti: polaganje neposredno v zemljo na globini okoli 2 metrov ali v cevi ali v kabelsko kineto; širina varovalnega pasu 20 metrov; za prehod kablovod–daljnovod potrebno ograjeno zemljišče; cena na kilometer primerljiva z nekaj deset stanovanjskimi hišami; magnetno polje neposredno nad kabelsko traso; bolj omejena raba zemljišč nad kablovodom. Kablovodi se uporabljajo glede na napetost, čim nižja je napetost, bolj so v uporabi; za 400 kV kablovode velja, da se uporabljajo le izjemoma, kar potrjuje podatek mednarodnega združenja CIGRE (tehnična brošura CIGRE 338, »Statistics of AC Underground Cables in Power Networks«, objavljeni decembra 2007), da jih je v obratovanju za to napetostno področje približno 100-krat krajša dolžina kablovodov kot nadzemnih vodov.

Pri umeščanju prenosnih daljnovodov v prostor smo zaznali nezaupanje prebivalcev v zvezi z vplivi elektromagnetnih sevanj (EMS) na ljudi in okolje, kar se je pokazalo tudi na posvetih, ki so bili za ta projekt organizirani konec leta 2013. Da bi zadržke prebivalcev čim bolj zmanjšali, je bilo izvedenih precej dodatnih dejavnosti, ki jih predpisi ne nalagajo. Izveden je bil dodatni monitoring elektromagnetnega sevanja obstoječih daljnovodov za severno in južno varianto. Izvedene so bile tedenske meritve magnetnega polja v dveh osnovnih šolah, v treh stanovanjskih hišah in v dveh blokih blizu delujočih daljnovodov. Izveden je bil demonstracijski prikaz izračuna in opravljena meritev elektromagnetnih polj za predstavnike civilnih iniciativ (17. in 19. junija 2014). Za vse naštete meritve in monitoring elektromagnetnih sevanj so na spletni strani ELES objavljena poročila. Rezultati vseh meritev in monitoringov so pokazali, da nikjer niso presežene mejne vrednosti za elektromagnetno sevanje, ki jih določajo slovenski predpisi, ki upoštevajo previdnostno načelo in so kljub veljavnosti od leta 1996 še vedno med najstrožjimi na svetu. V javnosti se pojavljajo trditve, da se pri slovenskih predpisih o EMS ne upošteva načelo previdnosti. Neodvisni kanadski dokument je primer slovenskega predpisa o EMS uvrstil v skupino svetovno najbolj znanih primerov uporabe previdnostnega načela, ker ne temelji na znanstveno dokazanih škodljivih učinkih.

Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje takega družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Zdravo življenjsko okolje je ustavna pravica vsakega državljana Republike Slovenije, ki jo zagotavlja država. Država to osnovno ustavno pravico zagotavlja skozi Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 92/2013) in njegove podzakonske akte.

Varstvo pred čezmernimi vplivi elektromagnetnega sevanja na okolje izvedbeno opredeljujeta Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96) ter Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu za vire elektromagnetnega sevanja ter o pogojih za njihovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96).

Upravna ureditev tega področja pri nas je popolnoma primerljiva s priporočili Evropske unije (Priporočila Sveta 1999/519/ES) in Mednarodne komisije za zaščito pred neionizirnim sevanjem (International Commission on Non-Ionizing Radiation Protection – ICNIRP). Zaradi preventivne naravnanosti naših predpisov je za nove in rekonstruirane daljnovode na posebej občutljivih območjih zagotovljena povečana stopnja varstva pred čezmernimi vplivi elektromagnetnega sevanja. Poleg bivalnih območij so to še območja, namenjena izobraževanju, zdravljenju in rekreaciji, ter območja, kjer se zadržuje večje število ljudi. Na teh področjih so standardi varstva okolja pred elektromagnetnim sevanjem primerljivi z najstrožjimi standardi v svetu.

Nadzor nad obremenjevanjem okolja z elektromagnetnim sevanjem zaradi obratovanja daljnovodov oziroma nad obratovalnimi monitoringi je naloga države. To je naloga Agencije Republike Slovenije za okolje. Obratovalne monitoringe je dolžan zagotoviti upravljavec virov sevanja, njihovo izvedbo pa lahko opravljajo usposobljene organizacije. Te morajo imeti akreditirane preskusne metode po standardu SIST EN ISO/IEC 17025, s čimer se izraža kredibilnost meritev in je hkrati predpogoj za izdajo pooblastila za opravljanje obratovalnega monitoringa. Seznam pooblaščenih oseb in nadzor nad njihovim delom vodi Agencija Republike Slovenije za okolje.

Na pobudo udeležencev posvetov konec leta 2013 in na začetku leta 2014 smo pri Elektroinštitutu Milan Vidmar naročili dodatni obratovalni monitoring elektromagnetnega sevanja dveh obstoječih daljnovodov: DV 220 kV Kleče–Divača in DV 400 kV Beričevo–Divača. V letu 2013 je bil izveden obratovalni monitoring elektromagnetnega sevanja obstoječega daljnovoda: DV 220 kV Beričevo–Kleče. Na podlagi meritev in izračunov je bilo ugotovljeno, da so efektivne vrednosti električne poljske jakosti in efektivne vrednosti gostote magnetnega pretoka manjše od predpisane dopustne mejne vrednosti, ki jih navaja uredba za obstoječe vire sevanja. Za daljnovod 2 x 110 kV Kleče–Okroglo I (SOD) je bi izveden obratovalni monitoring leta 2014. Za daljnovod 2 x 110 kV Kleče–Okroglo II (DONAVA) je bil izveden monitoring leta 2001, naslednji pa je predviden v tem letu (leta 2016).

Družba ELES je pripravljena v skladu s svojo odgovornostjo do družbenega okolja in zaradi skrbi za zdravje, ki jo izražajo civilne iniciative, po potrebi pri pooblaščenem izvajalcu OM EMS naročiti dodatne meritve. Na podlagi predhodnega dogovora bodo pri meritvah lahko navzoči tudi predstavniki lokalne skupnosti in zainteresiranih civilnih iniciativ.

Predstavnike civilnih iniciativ smo povabili na predstavitev metodologije izračuna in meritev elektromagnetnega sevanja prenosnih daljnovodov, in sicer 17. in 19. junija 2014. V sejni sobi RTP Beričevo sta predstavnika Elektroinštituta Milan Vidmar opravila predstavitev in odgovarjala na vprašanja ter nato izvedla tudi demonstracijske meritve električnega in magnetnega polja v Dolu pod traso DV 2 x 400 kV Beričevo–Krško.