Zakaj verižni razpad elektroenergetskega sistema, ki je minuli petek zajel velik del Hrvaške, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Albanije in v teh državah povzročil električni mrk, ni zajel tudi Slovenije?
Medtem, ko je minuli petek dopoldan razpadel velik del hrvaškega, bosansko- hercegovskega, črnogorskega in albanskega elektroenergetskega sistema, je slovenski elektroenergetski sistem ostal povsem nedotaknjen. V Elesu pojasnjujemo, zakaj se je Slovenija izognila razpadu sistema, kot je zajel ostale bližnje države.
Pravzaprav je šlo za splet srečnih okoliščin, ki ga bo natačneje pojasnila šele preiskava združenja ENTSO-E. Ta bo tudi dala končen odgovor na vprašanje, kaj točno in zakaj se je zgodilo v sistemih, ki so doživeli razpad. Že danes pa vemo, da bi bilo povsem mogoče, da bi verižni razpad sistema zajel tudi Slovenijo. V Evropi so namreč elektroenergetski sistemi med seboj močno povezani; zaradi te povezanosti si lahko operaterji med seboj pomagamo, čezmejno prenašamo električno energijo ter v vsakem trenutku zagotavljamo razmeroma manjše rezerve, kot bi jih morali, če z drugimi ne bi bili tako tesno povezani. Po drugi strani pa je prav ta tesna povezanost tudi razlog, da se težave, ki izvirajo v drugih sistemih, hitreje in lažje prenašajo čez meje. Ne glede na to dejstvo, je bil v minulih dneh v slovenskem elektroenergetskem sistemu ves čas, ko so se omenjene balkanske države borile z električnim mrkom in poskušale znova vzpostaviti delovanje svojih sistemov, zagotovljena zanesljivost obratovanja.
Kljub temu, da so sistemski opertaterji - Eles ni izjema - izjemno pripravljeni na vse mogoče scenarije in v vsakem trenutku zagotavljajo velike rezerve električne energije, pa operaterji in elektroenergetski sistemi niso in ne morejo biti odporni na dogodke velikih razsežnosti. Taki dogodki so denimo močni potresi, orkani, snežni meteži, žled ali druge naravne nesreče velikih razsežnosti, ki močno poškodujejo daljnovode, večji teroristični napad na kritično infrastrukturo ali hekerski napad večjih razsežnosti. Taki dogodki povzročajo napake v delovanju orodij za obvladovanje obratovanja in rušijo ustaljena in dogovorjena pravila obratovanja, sistemski operaterji pa nanje ne morejo vplivati in jih preprečiti. Če torej izpade ključna povezava v katerem od elektroenergetskih sistemov - tudi slovenskem - lahko to povzroči velike spremembe pretokov v sosednjih sistemih in če je izpadov več, lahko sistem ali več njih povsem razpade.
V vsakem danem trenutku medtem sistemski operaterji poskušajo take črne scenarije preprečiti. Da do razpadov ne bi prišlo, si operaterji med seboj ves čas izmenjujemo podatke, usklajujemo obratovanje, zagotavljamo zadostne ekipe usposobljenega osebja, uvajamo profesionalna orodja za obvladovanje obratovanja… Pravzaprav že sama medsebojna povezanosti sistemov od sistemskih operaterjev terja koordinirano delovanje po vnaprej določenih pravilih, saj državne meje za delovanje sistema ne predstavljajo ločnice, ampak je delovanje odvisno izključno od električnih parametrov. Zato morajo sistemski operaterji ves čas upoštevati t. i. minimalne zahteve, ki jih določajo mednarodna pravila. Med temi je denimo kriterij zanesljivosti oziroma t. i. n-1 kriterij, ki pravi, da izpad posamezne naprave v sistemu ne sme povzročiti razpada ali kaskadnih izpadov; sistemski operaterji vnaprej in v realnem času izračunavamo, ali ves čas izpolnjujemo ta kriterij in če zaznamo odstopanja, sprejmemo ukrepe, da ta odstopanja odpravimo. Z relevantnimi operaterji si ves čas izmenjujemo informacije o vseh ključnih elektroenergetskih napravah, obveščamo se o tem, katere naprave bodo izklopljene in kdaj. Izmenjujemo si tudi aktualne podatke o vklopnem stanju in obremenitvah naprav, pa podatke o predvideni in dejanski proizvodnji ter odjemu. Zaradi povečanega obsega obnovljivih virov energije je še zlasti ta nenehno spreminjajoč se podatek vedno bolj pomemben, saj razporeditev proizvodnje vpliva na obremenitve omrežja.