Elektroenergetsko omrežje je ožilje, ki povezuje elektrarne s porabniki elektrike – tako znotraj države kot tudi preko meja. Da bi lahko omrežje uspešno, varno in zanesljivo opravljalo svoje poslanstvo, ga vzdržujemo in razvijamo s sredstvi omrežnine. Vendar pa ima omrežninski klopčič kar nekaj perečih področij, ki bodo v prihodnje oblikovala višino omrežninskih prispevkov.
Direktor družbe ELES, mag. Aleksander Mervar, je kot predsednik Energetske zbornice Slovenije na novinarski konferenci o aktualnih zadevah na področju elektroenergetike izpostavil nekaj ključnih dejstev o omrežnini in tveganjih, ki bodo vplivala na spremembe omrežnine v prihodnje.
Prihodki iz omrežnine se zmanjšujejo
Poraba električne energije se spreminja, v letu 2025 je daleč od dolgoročnih napovedi, trend rabe elektrike v zadnjih letih pa upada. V primerjavi z letom 2019 bo letos poraba elektrike nižja za kar 17 odstotkov, če upoštevamo ocenjeno porabo lastnikov sončnih elektrarn (tako imenovana poraba »za števcem«, ki je statistika porabe uradno ne zaznava), pa je poraba v primerjavi s predkoronskim letom 2019 nižja za 11 odstotkov. Mervar ob tem opozarja: »Manjša raba pomeni manjše število zavezancev za plačilo omrežnine.«
Nižja poraba se torej odraža tudi pri prihodkih od omrežnine. V primerjavi z letom 2016 bodo ti prihodki letos nižji za skoraj 60 milijonov evrov, kar znaša 16 odstotkov. Ob upoštevanju inflacije v teh letih pa je razkorak še večji, saj bodo letos prihodki v primerjavi z letom 2016 nižji za 138 milijonov evrov oziroma 36 odstotkov.
Na nižje prihodke vplivajo tudi ukrepi, ki jih je Vlada Republike Slovenije na predlog Ministrstva za okolje, podnebje in energijo sprejela za blažitev energetske draginje. Omejitev tarif za uporabo elektroenergetskega omrežja namreč dodatno vpliva na zmanjšanje prihodkov omrežnine. Vendar pa te omejitve dolgoročno ne bodo vzdržne, ob tem še opozarja Mervar.
Vplivi na višino omrežnine: trojno tveganje
Na višino omrežnine bodo v prihodnjih letih vplivali različni dejavniki, ključna tveganja za dvig omrežnine pa se glede na analizo direktorja Elesa pojavljajo na treh področjih.
V letu 2026 ključno tveganje predstavljajo bistveno nižji načrtovani prihodki od čezmejnih prenosnih zmogljivosti*. V družbi ELES jih trenutno ocenjujemo na 165 milijonov evrov. Dokler ti prihodki ostajajo nad 100 milijonov evrov, ne bodo vplivali na višino omrežnine. Če pa bi ti prihodki padli pod to mejo, bi morali tarife za uporabo distribucijskega omrežja dvigniti za 20 do 50 odstotkov. Družba ELES kot operater elektroenergetskega omrežja v tem primeru namreč ne bi mogla pokrivati manka omrežninskih prihodkov za elektrodistribucijska podjetja.
Drugo veliko tveganje predstavlja morebitno prenehanje veljavnosti tristranskega sporazuma med operaterji prenosnih omrežij iz Slovenije (ELES), Hrvaške (HOPS) in Bosne in Hercegovine (NOS BiH) o skupni delitvi moči zakupa pozitivne in negativne terciarne rezerve. To bi pomenilo dvig tarif za uporabo prenosnega omrežja za približno 18 odstotkov.
Tretje veliko tveganje pa predstavljajo ekstremno povečani stroški v primeru socializacije t. i. redispečiranja. Redispečiranje** pomeni, da se mora občasno spremeniti proizvodnja elektrike (npr. zmanjšati ali povečati proizvodnja v določenih elektrarnah), da se zagotovi stabilnost omrežja in preprečijo preobremenitve in morda celo izpadi. Nemčija si že vrsto let prizadeva, da bi se ti stroški razdelili med vse evropske države, kar pa pomeni, da bi se za družbo ELES letni strošek z dveh dvignil na do 50 milijonov evrov. Posledično to pomeni do 58 odstotni dvig tarif za uporabo prenosnega omrežja.
Kaj še kažejo številke?
Družba ELES je eno najbolj naprednih visokotehnoloških podjetij v Sloveniji in eden najbolj sofisticiranih sistemskih operaterjev prenosnih elektroenergetskih omrežij v Evropski uniji. Ima eno najmočnejših analitičnih središč v državi ter najboljši in najbolj natančen pregled nad pretokom električne energije v Sloveniji.
Tako podatki iz urne bilance prenosnega omrežja kažejo, da bi bila Slovenija brez uvoza elektrike iz tujine večkrat dnevno v temi. V prvih osmih mesecih letošnjega leta je naša uvozna odvisnost znašala 16,8 odstotka, uvozno odvisni smo bili kar 77 odstotkov ur. V povprečju nam je eni uri zmanjkalo več kot 300 MW moči – skoraj polovica moči krške nuklearke.
Da naše luči ostajajo prižgane, omogočajo izjemno kakovostne in močne prenosne povezave s tujino, ki zagotavljajo zanesljivo oskrbo z električno energijo, ki jo kupujemo v tujini. Na tem področju se po burnem obdobju energetske krize danes kažejo pozitivni trendi in umirjanje ter stabilizacija borznih cen elektrike. Nevarnost za dvig cen elektrike tako danes prepoznavamo predvsem pri morebitni moteni oskrbi z zemeljskim plinom.
*
Viri prihodkov družbe ELES
Družba ELES svoje prihodke pridobiva iz dveh glavnih virov: iz omrežnine, ki jo preko položnice za električno energijo plačujemo slovenski odjemalci, in iz dražb čezmejnih prenosnih zmogljivosti, ki jih plačujejo mednarodni trgovci za trgovanje z električno energijo čez ozemlje Republike Slovenije. Konkretno, iz naslova omrežnine iz Slovenije je ELES v letu 2024 zabeležil 93 milijonov evrov prihodkov, z dražbami za čezmejne prenose električne energije pa 195 milijonov prihodkov. Prihodki iz obeh virov so knjižno vodeni kot "omrežninski prihodki" in spadajo pod regulirano dejavnost.
S prihodki iz omrežnine, ki jo plačujemo slovenski odjemalci, naj bi se financiralo delovanje, investicije in vzdrževanje slovenskega (distribucijskega in prenosnega) elektroenergetskega omrežja, vendar ti prihodki že leta ne zadostujejo za potrebe. Ne glede na to dejstvo so zakonodajalci v zadnjih petih letih družbi ELES in petim elektrodistribucijskim podjetjem z interventnim zakonom omrežninske prihodke trikrat dodatno znižali.
Za ELES je gotovo zaskrbljujoče dejstvo, da se z določenimi tarifami, ki jih je prinesla nova omrežninska reforma, ne povečuje vsota omrežninskih prihodkov za našo družbo in za pet elektrodistribucijskih podjetij. Pravzaprav bo družba ELES z novim modelom omrežnine glede na stari obračunski model v letu 2025 realizirala za 52 milijonov evrov manj prihodkov. V javnosti se je medtem v obdobju kmalu po uveljavitvi reforme uveljavilo povsem nasprotno tolmačenje, da bo Eles zaradi reforme dobil več sredstev. Zakon o nujnih ukrepih za omilitev posledic obračuna visoke omrežnine za gospodinjske odjemalce je povzročil dodaten izpad omrežninskih prihodkov v višini 18,6 milijona evrov, ki ga bo pokril ELES. Tovrstna tveganja dodatno krepi dejstvo, da bo v obdobju od leta 2023 naprej ELES kril nakup električne energije za pokrivanje izgub na distribucijskem omrežju ter manko regulativno določenih omrežninskih prihodkov elektrodistribucijskih družb. Stroški pokrivanja energijskih izgub na prenosnem in distribucijskem omrežju tako družbi ELES predstavljajo največjo negotovost. Po zadnjih izračunih bo ELES za potrebe elektrodistribucij namenil 456 milijona evrov.
Stanje je še toliko bolj alarmantno, ker je omrežninska reforma v letu 2024 že tretji v nizu ukrepov, ki so imeli občuten negativni učinek na višino evidentiranih prihodkov družbe ELES. Leta 2020 smo tako zabeležili za 31 milijonov evrov, leta 2022 pa za 94,7 milijonov evrov omrežninskih izpadov.
Družba ELES manko iz tega naslova že leta pokriva iz prihodkov, ki jih ustvari z dražbami čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Zgolj zaradi uspešnih aktivnosti družbe ELES je namreč prihodkov iz teh dražb v zadnjih letih bistveno več, kot smo jih načrtovali. Izključno ti torej blažijo pritisk na slovenske odjemalce, ohranjajo razmeroma nizke omrežninske postavke (omrežninske dajatve v Sloveniji za gospodinjske kot negospodinjske odjemalce so med najnižjimi v EU) ter hkrati omogočajo nadaljevanje investicijskega cikla v omrežje.
V družbi ELES zagovarjamo stališče, da je omrežninska reforma nujno potrebna, saj zeleni prehod med drugim terja znatna vlaganja v omrežje, pri čemer je omrežnina eden izmed dveh virov za financiranje potrebnih investicij. Vsaka nova reforma v javnosti ali delu nje povzroči odpor, tudi če to napaja nasprotovanje ene same odjemne skupine. Ne glede na stališče javnosti pa zagovarjamo tezo, da je ta omrežninska reforma le prvi nujni korak celovite reforme, in že leta javno opozarjamo, da se bodo morale tarife za uporabo omrežij še bistveno dvigniti. Če namreč prihodkov iz dražb čezmejnih prenosnih zmogljivosti ne bi bilo (dovolj), bi bila v tem trenutku omrežnina za 40 odstotkov prenizka glede na naloge, ki jih družbi ELES določa Agencija za energijo. Toda nižje kot bodo veleprodajne cene na evropskem trgu, manjša kot bo razlika cen med posameznimi trgi, nižji bodo prihodki iz dražb za ELES, večji bo pritisk na zvišanje omrežninskih tarif.
**
Prerazporejanje proizvodnje ali redispečiranje
Ko vetrne in sončne elektrarne na severu Evrope delujejo s polno močjo, je vso proizvedeno elektriko vse pogosteje nemogoče varno prenesti do končnih porabnikov. Takrat prihaja do zamašitev daljnovodov. O zamašitvah daljnovodov govorimo takrat, ko so fizični pretoki energije tako visoki, da ni več izpolnjen tako imenovani kriterij. To pomeni, da bi ob izpadu določenega daljnovoda prišlo do preobremenitev in do izpada drugega daljnovoda oziroma drugega elementa omrežja, kar bi lahko vodilo do razpada omrežja širših razsežnosti. V tem primeru mora sistemski operater razbremeniti daljnovode tako, da zagotovi kriterij n-1. To praviloma stori tako, da proizvodnjo prerazporedi. Proizvajalci, ki bi lahko preobremenili daljnovod, morajo proizvodnjo znižati, izpad te proizvodnje pa morajo nadomestiti drugi proizvajalci, ki so bližje končnim porabnikom in za prenos energije ne potrebujejo preobremenjenega daljnovoda oziroma elementa omrežja. Tak ukrep se imenuje redispečiranje.
Načeloma lahko zapišemo, da potreba po prerazporejanju proizvodnje (angl. redispaching) nastane kot posledica komercialnih poslov na trgu z električno energijo. Ti posli se nato zaradi lastnosti delovanja elektroenergetskega omrežja v praksi odrazijo kot fizični pretoki moči po daljnovodih. Posledično lahko v določenih situacijah pride do preobremenitve daljnovodnih povezav v t.i. n-1 stanju. Z N-1 stanjem označujemo stanje v omrežju, ko ob izpadu ene povezave, druge povezave prevzamejo breme prenosa električne energije. Če je to breme prenosa, ki ga prevzamejo te povezave, večje od termične zmogljivosti, je treba le- te razbremeniti. Na ta način operaterji zagotovijo nemoteno delovanje elektroenergetskega omrežja in oskrbe porabnikov z električno energijo.
V praksi to pomeni, da v državi A sistemski operater od proizvajalca zahteva dvig proizvodnje, v držav B pa znižanje proizvodnje (ali obratno). Proces se izvaja povsem ločeno od trga z električno energijo in nima neposredne povezave z aktivnostmi konkretnih tržnih udeležencev na trgu z električno energijo. Običajno dvig proizvodnje pomeni strošek za sistemskega operaterja, znižanje pa vse pogosteje prav tako, saj proizvajalci za znižanje proizvodnje vse pogosteje zahtevajo t.i. negativno ceno. To pomeni, da znižanje proizvodnje za sistemskega operaterja pomeni strošek, ki ga mora povrniti proizvajalcu. Proizvajalec energijo torej najprej proda na trgu, potem pa še dodatno zaslužil za znižanje proizvodnje. Cene za nudenje tovrstnih storitev se oblikujejo prosto in so v veliki odvisne od razpoložljivih virov, zato so načeloma bistveno manj ugodne od cen na trgu. Strošek izvajanja tovrstnih ukrepov se krije iz omrežninskih prihodkov sistemskega operaterja.
Prerazporejanje proizvodnje oziroma redispečiranje je torej standarden ukrep, ki se izvaja, ko pride do odstopanj med dejanskim in predvidenim stanjem sistema v tolikšni meri, da bi to povzročilo kršitev tehničnih pravil obratovanja. Pri tem ni nujno, da je izvor težav zaradi velikih pretokov energije v Sloveniji. Če zaznamo, da bo do teh kršitev prišlo, skupaj z relevantnimi sistemskimi operaterji ukrepamo; prioritetno jih skušamo odpraviti s topološkimi ukrepi, ki so stroškovno ugodnejši, če ti ne zadostujejo, pa s prerazporejanjem proizvodnje, kar je praviloma povezano z višjimi stroški. V preteklem letu smo denimo med Slovenijo in Avstrijo izvajali prerazporejanje proizvodnje 23 krat.